Kako izboljšati naš izobraževalni sistem

Naš izobraževalni sistem ni najbolj učinkovit, saj posameznikom daje napačne spodbude, ki jih postavljajo v položaj, kjer so nagrajeni za slabe odločitve ali pa zanje niso kaznovani. Prav tako država prepočasi prilagaja izobraževalni sistem potrebam našega globalnega in hitro se spreminjajočega sveta. 

V nadaljevanju bom predstavil štiri  ključne rešitve, ki lahko pomagajo pri izboljšanju uspeha dijakov in študentov, izbiri izobraževanja ter  kakovosti izobraževanja nasploh. 

1. Uvedba simbolnih šolnin skozi celoten izobraževalni proces 

 Namesto popolne brezplačnosti bi se del izobraževanja – recimo 10 % njegovih dejanskih stroškov – financiral neposredno s strani študentov, ostalih 90 % pa bi bilo še vedno pokritih iz javnih sredstev.  

Kakšne so koristi? 

1. Spodbuda k premišljeni izbiri: Ker študent ve, da se z vsako menjavo programa ali dodatnim letom njegovi lastni stroški povečajo, bolj razmisli o svoji izbiri in motivaciji že ob vpisu. 

2. Spodbuda k pravočasnemu zaključku: Simbolno plačilo lahko dodatno raste, če se študij znatno podaljša; s tem se zmanjša verjetnost, da bi študenti izkoriščali “brezplačnost” za neaktivno podaljševanje statusa. 

3. Boljši nadzor kakovosti: Študent, ki sam financira del stroškov, se bolj zanima za vrednost, ki jo za ta denar prejme (kakovost programov, kompetence predavateljev, infrastruktura šole). Tako imajo izobraževalne ustanove močnejši zunanji pritisk k izboljšavam. 

   
   

 To, da mora uporabnik kriti del stroškov za storitev, preprečuje moralno tveganje in spodbuja bolj racionalno odločanje. 

2. Višje šolnine za tiste, ki študija ne zaključijo v predvidenem roku 

Študenti in dijaki, ki ne zaključijo študija v predvidenem časovnem okviru (npr. v štirih ali petih letih, odvisno od programa), bi krili še večji del stroškov izobraževanja. Mehanizem bi lahko bil progresiven, kar pomeni, da se po izteku rednega roka delež državnega sofinanciranja postopno znižuje. 

Za študente, ki podaljšajo študij preko uradnega roka, bi se simbolna šolnina zvišala na recimo 25 %. Višina odstotka bi se lahko še povečevala z dodatnimi leti prekoračitve. 

Zakaj bi to delovalo? 

• Spodbujanje pravočasnega zaključka: Finančni pritisk, ki postopoma raste, motivira študente, da pospešijo dokončanje in se izognejo nepotrebnim zamudam. 

• Zmanjšanje javnih stroškov: S podaljševanjem študija rastoča šolnina pomeni, da državni proračun pri dolgotrajnih študijih nosi bistveno manjše breme. 

  
  

3. Vračilo stroškov tistih, ki izobraževanja sploh ne dokončajo 

Če se posameznik odloči prekiniti študij oziroma ga sploh ne namerava dokončati, bi moral povrniti vsa javna sredstva, ki so bila zanj porabljena. Ta model dijakom in študentom daje jasno sporočilo, da 'brezplačnost' ni neomejena in brez posledic.

Zakaj bi to delovalo? 

• Zmanjšanje neugodnega izbora: Tisti, ki se vpišejo zgolj zato, da bi odlašali z vstopom na trg dela ali izkoriščali status, bi se temu izognili, saj bi tveganje vračila stroškov postalo resnično. 

Načela prostega trga postavljajo v ospredje jasno povezavo med koristmi in stroški. Če država nosi vse stroške, posredno spodbuja neželeno vedenje. 

4. Vavčerji za razvoj privatnih izobraževalnih inštitucij  

Starši in študenti bi od države prejeli vavčer (finančna sredstva), ki bi ga lahko unovčili za vpis na katero koli javno ali zasebno izobraževalno ustanovo. Država bi tako opredelila znesek, uporabniki pa bi svobodno izbrali šolo oziroma program, ki jim najbolj ustreza. 

Zakaj bi to delovalo? 

1. Konkurenčnost in inovacije: Šole se morajo “potruditi” za vsakega dijaka oziroma študenta, saj so neposredno odvisne od tega, ali bodo uporabniki vavčerje unovčili pri njih ali ne. To vodi v inovacije v poučevanju, prilagajanje trgu in večjo fleksibilnost pri oblikovanju programov. 

2. Prilagojenost potrebam: Starši in študenti lahko izberejo najbolj primerno šolo ali program glede na lastne potrebe, interese in cilje. To poveča zadovoljstvo in posledično tudi učinkovitost izobraževanja. 

3. Odprtost zasebni iniciativi: Zasebne ustanove, ki so v konkurenčnem položaju z javnimi, morajo dosegati ali celo preseči standarde, da bi pritegnile vavčerje študentov, kar pozitivno vpliva na celoten trg izobraževanja.

   
   

Vavčerji so način, kako združiti vlogo države pri zagotavljanju financiranja (in s tem dostopnosti) ter proste tržne mehanizme pri ponujanju storitev. Tako se povežejo prednosti javnega financiranja (družbena solidarnost, dostopnost znanja) in konkurenčnih spodbud. 

Vse zgornje rešitve imajo skupno rdečo nit: udeležence izobraževanja spodbujajo k odgovornosti, hkrati pa skrbijo, da institucije delujejo v konkurenčnem okolju.  Z delnim kritjem šolnin pri dolgotrajnem študiju in vračilom sredstev za nedokončan študij spodbujamo racionalne odločitve. Največji korak k boljšemu izobraževalnemu sistemu pa predstavlja uvedba vavčerjev, ki  povežejo javno financiranje z zasebno iniciativo in inovacijami.