Ljudje nismo racionalna bitja

Predstavljajte si, da je petek, ravnokar ste prišli iz službe, šole ali iz česarkoli, kar ste ravno počeli. Ko vstopite skozi vrata, se spomnite na neko nalogo, ki jo imate za narediti, kot je velik projekt v službi, ali na nekaj, kar želite doseči, npr., vsak vikend odteči 10 km ali pa končno začeti z učenjem kitare ali pa samo preizkusiti tisti novi recept za torto, za katerega ste prebrali, da je tako dober, v mojem primeru pa samo napisati en kratek blog. 

Vendar sami pri sebi si rečete, saj je komaj petek, imam še ves vikend časa, zato se odpravite, in v enem večeru pogledate vse dele nadaljevanja serije, ki jo tako obožujete. 

Sledi sobota in že od zjutraj lažete sami sebi, češ da se boste naloge v vprašanju lotili kasneje v dnevu, ampak saj vsi vemo, da tega niste storili. 

Tukaj je nedelja, kaj pa drugega, spet odlašate in naenkrat je ura pet popoldan in vi še vedno niste storili ničesar, ta zelo dolg vikend pa vam je pobegnil. 

Moje vprašanje je, zakaj kar naprej odlašamo, čeprav vemo, da je to za nas slabo? 

In od tu tudi trditev, da ljudje nismo racionalni, saj če bi bili, ne bi odlašali in sabotirali sami sebe. 

Ni pa odlašanje edino, zakaj mislim, da smo neracionalni, zakaj ljudje jejo preveč, se napijajo, kadijo, jemljejo mamila, hodijo prepozno spat. 

Vsa ta dejanja so slaba za nas in nam škodijo, ampak zakaj jih kljub zavedanju počnemo? Zakaj se zavestno odločimo za nekaj, pa čeprav nam škodi? 

Na odgovor ZAKAJ? Ne poznam odgovora, saj nisem Simon Sinek (samo humor). Je pa, recimo temu, podal dober odgovor David Goggins, upokojen NAVY Seal in ultramaratonec, ko je bil na Joe Rogan podkastu. 

“Veliko ljudi me vpraša, kaj je moj največji strah v življenju? Moj največji strah je, recimo tole, predstavljajte si, ravno sem umrl in sedaj stojim pred bogom v vrsti, prišel sem v nebesa, star 75 let, tehtal sem 136 kg, celo življenje sem delal za Ecolab, kjer sem šprical žužke, to je to, kar sem počel. 

Sedaj pa sem na vrsti in bog mi reče, hej, preberi to, in začnem brati in berem 82 kg, član NAVY Seals, motivacijski govorec, rekord za največ pull upov itd... In sam pri sebi si rečem, čakaj, to pa nisem jaz, in bog reče, to je tisto, kar bi moral postati. 

Moj največji strah je, da ne bi izkoristil svojega polnega potenciala. 

Hočem, da ta oseba zgoraj reče: vedel sem, da to zmoreš. Hočem iti tja gor in tu doli ne pustiti ničesar na mizi.” 

Vem, da se nekaterim te besede slišijo precej sladke, mislim pa, da bi nas moralo biti strah, kaj bo, če bomo stari in v življenju ne bomo dosegli tega, kar smo želeli, zaradi česa točno? Ene brezvezne serije? “Ene” dodatne ure v brezglavem skrolanju po socialnih omrežjih? Enega cigareta? Zakaj?