Psihologija množic in kako je klobasa Poli postala sinonim za gnus

Na neki točki v življenju smo vsi bili del množice, bodisi v šolskem razredu ali na ulicah, kjer se protesti sprevržejo v nasilje. V tem blogu pišem ravno o tem, o množicah in kako delujejo. V knjigi "Psihologija množic" avtor Le Bon piše o kolektivnem umu, ki opisuje, kako posamezniki v skupini izgubijo svojo identiteto in moralna načela ter pogosto delajo stvari, ki so v popolnem nasprotju z njihovimi osebnimi prepričanji. Zakaj?

Nastanek kolektivnega uma 

V središču Le Bonove teorije je ideja, da množica oblikuje "kolektivni um". Ta pojav nastopi, ko posamezniki znotraj skupine izgubijo občutek lastnega jaza in postanejo del večjega celotnega organizma. Po Le Bonu kolektivni um ni preprosta vsota posameznih umov, temveč je posebna entiteta, ki deluje po lastnih psiholoških zakonitostih. 

Izguba individualnosti 

Ena izmed Le Bonovih trditev je, da v množici ljudje izgubijo svojo individualnost. Njihova osebna odgovornost, moralne zavore in intelektualne sposobnosti oslabijo, njihovo delovanje pa vodi kolektivni um. Ta proces omogoča sama velikost množice, ki posamezniku zagotavlja anonimnost in zmanjšuje osebno odgovornost.  

Le Bon je to preobrazbo primerjal s hipnozo. Tako kot hipnotizirana oseba sledi volji hipnotizerja, tako tudi posamezniki v množici sledijo volji kolektiva. Njihova dejanja niso več vodena z osebnim razmišljanjem, temveč z impulzi skupine. 

Potopitev racionalnosti 

V množici racionalno razmišljanje prepusti mesto čustvom. Po Le Bonu kolektivni um ne analizira kritično in ne razpravlja; deluje instinktivno in strastno. Izguba racionalnosti omogoča množicam vedenje, ki ga posamezniki običajno ne bi sprejeli kot sebi lastnega. 

Le Bon je opazil, da množice privlačijo skrajnosti. Sposobne so tako neverjetne radodarnosti in junaštva kot tudi nasilja in krutosti. Čustvena nestabilnost množice pomeni, da lahko hitro prehaja med temi skrajnostmi, odvisno od okoliščin in vplivov. 

Homogenost vedenja 

Ko prevlada kolektivni um, raznolikost posameznih misli in dejanj nadomesti enotnost. Člani množice delujejo, kot da imajo en sam um, pogosto z neverjetno uniformnostjo v vedenju. Za Le Bona je bila ta uniformnost ključna značilnost množic in razlog za njihovo ogromno moč. 

Mehanizmi množičnega vedenja 

Da bi pojasnil procese, ki usmerjajo vedenje množic, je Le Bon izpostavil tri ključne mehanizme: anonimnost, nalezljivost in sugestijo. Ti elementi skupaj ustvarjajo psihološke pogoje, v katerih se lahko razvije kolektivni um. 

• Anonimnost: Anonimnost je po Le Bonu temelj množične psihologije. Ko posamezniki postanejo anonimni, se zmanjša njihova osebna odgovornost. Ta občutek brezosebnosti jih osvobodi družbenih norm in moralnih pravil ter jim omogoči, da se vedejo na načine, ki jih kot posamezniki ne bi. 

  

  
  

• Nalezljivost: Drugi mehanizem, nalezljivost, opisuje proces, s katerim se čustva, ideje in vedenje hitro širijo skozi množico. Le Bon je trdil, da je nalezljivost nekakšna psihološka okužba, pri kateri dejanja enega posameznika vplivajo na tiste okoli njega in ustvarjajo verižno reakcijo. 

• Sugestija: Le Bon je poudaril tudi vlogo sugestije pri oblikovanju množičnega vedenja. Sugestija nastopi, ko idejo ali čustvo množici vcepijo voditelji ali govorniki. V svojem čustveno okrepljenem stanju so člani množice izjemno dovzetni za sugestijo in sprejemajo ideje brez kritičnega premisleka. 

Poenostavljanje idej 

Ena izmed Le Bonovih najpomembnejših ugotovitev je bila, da množice privlačijo preproste, čustveno nabite ideje. Kolektivni um se ne ukvarja z odtenki ali debatami; išče jasnost in neposrednost. 

• Redukcija na osnovne elemente: Po Le Bonu so zapletene ideje v množici vedno reducirane na svoje najosnovnejše elemente. Abstraktne koncepte zamenjajo žive slike, slogani ali simboli, ki vzbujajo močne čustvene reakcije. Ta poenostavitev omogoča, da ideja postane dostopna vsem članom skupine, ne glede na njihovo intelektualno sposobnost. 

Voditelji množic: Arhitekti kolektivnega delovanja 

Le Bon je trdil, da množice potrebujejo voditelje, ki usmerjajo njihovo energijo in oblikujejo njihovo vedenje. Voditelji množic niso običajni posamezniki – odlikujejo jih karizma, preprostost misli in intenzivna strast, s katero se povežejo s čustvenim jedrom množice. 

• Metode vodenja:  

• Čustvena resonanca: Nagovarjanje želja, strahov in ambicij množice s pomočjo dramatičnih nagovorov in močnih podob. 

• Ponavljanje: Stalno ponavljanje idej, ki jih sčasoma utrdijo kot "resnice." 

• Uporaba simbolov in ritualov: Krepitev skupinske identitete in zvestobe. 

  

  
  

Voditelji, kot pravi Le Bon, niso zgolj vodniki, temveč tudi odsevi čustev množice. Njihova sposobnost vpliva je primerljiva s hipnotizerjem, ki oblikuje podzavestne vzgibe posameznikov. 

Mit o Poli 

V mojem razredu v osnovni šoli prevladovalo prepričanje, da je klobasa Poli narejena iz povoženih živali. Vem, sliši se bizarno, ampak dovolite mi, da vam povem zgodbo, kako je do tega prišlo. 

Nekega dne – točnega datuma se žal ne spomnim – je eden od učencev v razred prinesel idejo, trditev, ki jo je predstavil, bila je preprosta, a osupljiva: klobasa Poli naj bi bila izdelana iz povoženih živali. Zamisel je bila absurdna, a kljub temu je počasi dobila zagon. Na začetku smo se večinoma smejali tej trditvi, saj je bilo jasno, da gre za izmišljotino. Kljub temu je mit začel krožiti po razredu – znova in znova. Ponavljanje te ideje se je počasi zasidrano vplivalo na naše dojemanje. 

Prelomni trenutek: Vonj, ki je spremenil vse 

Do resne prelomne točke je prišlo na športnem dnevu, ko je eden od mojih sošolcev po dolgih urah vročine iz nahrbtnika potegnil sendvič, ki je vseboval klobaso Poli. Zaradi visoke temperature je sendvič neprijetno smrdel, kar je situacijo še poslabšalo. V tistem trenutku je bil mit o Poli dodatno utrjen: poleg ideje, da je klobasa narejena iz povoženih živali, je zdaj dobila tudi pridih slabega vonja. To novo čutno izkustvo – vonj, ki nas je vse odbijal – je delovalo kot sprožilec, ki je iz predsodka ustvaril kolektivno prepričanje. Nenadoma Polika ni bila le "domnevno" narejena iz povoženih živali, temveč je bila povezana tudi s slabostjo in gnusom. 

Vzpostavitev nove norme 

Postopoma se je v našem razredu oblikovala nova družbena norma: klobasa Polika je postala sinonim za nekaj, ogabno. Tisti, ki so si drznili izraziti drugačno mnenje ali priznati, da še vedno jedo Poli, so hitro postali tarče posmeha. 

Kar je bilo najbolj zanimivo – in danes na to gledam s precejšnjim začudenjem – je dejstvo, da smo Poli kljub vsemu doma še vedno jedli. Večina nas je menila, da je klobasa prav okusna. A v razredu tega nihče ni upal priznati. Vsi smo se podredili pritisku večine. Še več, čeprav smo doma Poli jedli, smo v razredu pogosto sodelovali pri zasmehovanju tistih, ki so javno priznali, da jim je Polika všeč. 

Psihološki pritisk in konformizem 

Ta del zgodbe danes razumem kot čisti prikaz delovanja skupinskega pritiska in konformizma. V šolskem razredu smo postali del kolektivnega uma, kot ga je opisal Gustave Le Bon. Nihče ni želel tvegati, da bi bil izločen iz skupine, zato smo raje sodelovali pri zasmehovanju drugih, kot da bi izrazili svoje iskreno mnenje. 

Strah pred izločitvijo: Čeprav smo vedeli, da mit o Poli nima resnične podlage, smo ga vsi sprejeli kot nesporno dejstvo. Vsak, ki bi javno izrazil drugačno mnenje, bi bil označen kot "drugačen" in bi postal tarča posmeha. 

Konformizem: Namesto da bi se postavili po robu prevladujočemu prepričanju, smo se mu prilagodili. S tem smo si zagotovili, da ostanemo del skupine, čeprav smo morali zanikati svoje lastne izkušnje in prepričanja. 

Širjenje ideje in vloga posameznikov 

Še bolj zanimivo pa je, kako smo nezavedno postali aktivni prenašalci tega mita. Vsakič, ko smo zasmehovali nekoga, ki je rekel, da ima rad Poli, smo krepili moč tega prepričanja. Vsakič, ko smo se norčevali iz sošolca z vonjem sendviča, smo dodatno utrdili povezavo med Poli in gnusom. 

Brez lastnega vedenja smo postali del procesa, ki ga Gustave Le Bon imenuje nalezljivost idej – ideja se je širila od osebe do osebe, pri čemer je vsako dejanje, vsaka beseda in vsako posmehovanje delovalo kot gorivo za nadaljnje utrjevanje mita. 

Verjetno se vam zdi, da se ta zgodba ni resnično zgodila, vendar se je. Morda bi rekli, da je razlog za uspeh takšne, čeprav absurdne ideje ta, da smo bili otroci, ki se nismo znali postaviti zase. To deloma drži, vendar razlike pri odraslih niso tako velike. 

V množici posamezniki izgubijo svojo identiteto in moralna načela ter se podredijo načelom in mnenju kolektiva. Posledično počnejo stvari, ki so v nasprotju z njihovim osebnim prepričanjem. Za primer lahko vzamemo protivladne proteste v času pandemije covida-19, ko so nekateri metali granitne kocke v policijo in parlament. Če bi iz te množice izolirali enega posameznika, ali res mislite, da bi sam, brez vpliva množice, storil enako? Velika večina verjetno ne. 

Če menite, da temu ni tako, razmislite o tem kako je lahko Hitler ubil več kot 17 milijonov ljudi, kako sta lahko Stalin in Mao prepričala svoje ljudstvo v umor, ki je zahteval življenja več  milijonov ljudi zgolj zato, ker so bili lastniki zemlje? Kako je lahko Pol Pot izvedel pokol, ki je vzel 25% prebivalstva Kambodže. 

Kako so ti diktatorji lahko prepričali množice v tako grozljiva dejanja? Verjamem, da so posamezniki na osebni ravni temu morda nasprotovali, vendar v množici njihov individualni protest ni imel več veljave.